Archive Page 2

Selitve, krama in prostorska stiska (ali kako tržiti prazen skladiščni prostor)…

Zadnje leto sem delal za podjetje, ki med drugim dela z večjimi logističnimi podjetji in moram priznati, da je logistika zanimiva reč. Osebna logistika, pa je malo manj zanimiva. Pravzaprav je zoprno in nadležno opravilo, ki je še posebej tečno, če se morate seliti med majhnimi (po možnosti najemniškimi) stanovanji, kar je trenutno moderno za večino prebivalstva Zahodne Evrope, ki je mlajše od 35-38 let. Še bolj zoprno pa je, če imate veliko “krame”.

Veliko krame v skladišču

Slovenija je krasna in velika država, kjer je prostora v izobilju. Nepremičnine so poceni in povsem enostavno je najti veliko stanovanje s kletjo, garažo, ali pa rumplkamro kamor lahko spravite smučke, pa ta stare smučke, pa 4 pare pancarjev, pa kitaro in jahalnega konjička iz otroških let, pa palice za smuči, rezalnik za ploščice, ta staro posodo, vse orodje, 3 pare gojzarjev, salamoreznico in še mnogo drugega (jasno x2, če živite s partnerjem + vse njene knjige od 8 leta dalje) - torej reči, ki jih ne morete imeti v stanovanju. To jasno ne drži.

Če, kot večina mladih, te možnosti nimate, pokličete na pomoč prijatelja, ki si od strica sposodi kombi in vašo kramo, ki je ne morete shraniti, enostavno odpeljete k teti na vas, kjer jo lahko mirno pustite na podstrehi dokler ne segnije, oziroma dokler ne padete v demografsko skupino, ki si lahko privošči velik kredit ali mastno najemnino za veliko stanovanje z garažo, kletjo ali rumplkamro. Staršev jasno ne želite obremenjevati, ker ste se od njih odselili in je ta zgodba zaključena, torej je dobra teta ali stric edina alternativa.

Pravzaprav nisem prepričan, ali je selitev in začasno hranjenje imovine pri nas resnično “problem” med mladimi. Prijateljičin je, pa moj bo tudi, saj kaže, da se te dni za nedoločen čas selim v tujino. In ker sem svojčas veliko potoval po Zahodu in po Zahodni Evropi sem se jasno spomnil, kako bom ta problem rešil. Vso kramo, ki mi bo v napoto v času ko/če bom oddal stanovanje, bom enostavno shranil v “self storage” skladišču. Nekaj takega - warehousing - na veliko že reklamirajo ob južnem izvozu ljubljanske obvoznice.

Jasno sem poklical na objavljeno številko, vprašal, če ponujajo to kar oglašujejo in izkaže se da ne. Razočaran sem 3 dni srfal po spletu in poklical mnoga “navadna” skladišča ter ugotovil, da nihče v okolici Ljubljane ne nudi “self storage” storitev, sploh pa ne za fizične osebe.

Da je tak biznis na zahodu, kjer so stanovanja draga in selitve pogoste, popularen že vrsto let je samoumevno. In ni razloga, da v Sloveniji ne bi bil. Nepremičnine so, glede na prihodek svinjsko drage in majhne, študentarija se na veliko seli v Ljubljano in Maribor kar cenam ne pomaga, mladi zaposleni na veliko menjajo najemniška stanovanja in srečni mladi pari, ki so skupaj komaj kupili malo večjo nepremičnino crkujejo vsak dan. Krama pa ostaja.

Torej, naj se nekdo že za božjo voljo spravi in malo bolj pametno strži svoje prazno veliko skladišče… Skeptikom na ljubo pa: če tak posel deluje na Švedskem, kjer je prebivalcev na kvadratni kilometer manj kot tu, kjer so nepremičnine glede na prihodek cenejše in kjer je mobilnih priseljencev manj kot v Sloveniji, ni razloga, da kaj takega ne bi delovalo pri nas.

Ponudnikov se kar vrsti, najbolj uspešen pa je jasno tisti, ki ima najbolj uporabno spetno stran… Kar poglejte.

Še en mobilni operater?!

Ko sva včeraj zvečer s kolegom s Simobila v Jagodi malicala kebab in srebala jogurt ter na dolgo in široko debatirala o prihodnosti fiksne in mobilne telefonije, in pa seveda, o nadlogah, ki jo pestijo (skype, FON, SoonR, DetelFone, itd.), nisva mogla mimo tega, da bi podebatirala tudi o tem, kaj se dogaja v vzhodni Evropi.

In če mislite, da se ne dogaja nič posebno zanimivega se bridko motite.

Šušlja se, da prihaja na območju bivše Jugoslavije nastaja nov MVNO, ki bo omogočal klasično mobilno telefonijo, storitev posredovanja klicev pa bo dopolnjena z lastnim zakupljenim omrežjem med operaterji posameznih republik, prek katerega pa bo možno klicanje v superkompresiranem VoIP načinu.

YUPhone

// Za branding je tudi že poskrbljeno, blagovno znamko pripravlja nova slovenska agencija LiArs, od koder mi je danes Grega poslal za gušte tudi logo.

Kar je še bolj zabavno; klici med 6 republikami (in 2 avtonomnima pokrajinama) bodo popolnoma brezplačni in financirani z oglaševanjem, lokalno pa bo možno telefonirati po izredno konkurenčnih cenah. Sicer si ne predstavljam točno, kak je poslovni model in kako bodo klici dostavljeni (verjetno gre za strošek, ki ga je YUPhone pripravljen plačati za pridobivanje novih - oziroma krajo konkurenčnih - naročnikov). Gre za skupen projekt večjih mobilnih operaterjev naše bivše domovine. Sama storitev, pa naj bi bila namenjena predvsem tistim, ki migrirajo med republikami (npr. iz makedonije v Slovenijo) in želijo ostati v stiku s svojci ter tistim, ki radi letujejo na hrvaški obali.

Zanimivo, mar ne?

Vseživljenjsko učenje

Včeraj sem slučajno naletel na profesionalno spoliran sodelavkin CV, v katerem je med drugim zapisano, da ima diplomo iz tega in onega, magisterij iz nečesa tretjega, svakojake izkušnje in zaključenih prek 30 izpitov (courses) na neki nepomembni univerzi.

Pa sem povprašal, kaj je tole zadnje in je odvrnila, da so nekatere univerze pri njih (v zvezni New Jersey v sanjski Ameriki) blazno kul. Da je možno hoditi na izbrano univerzo, kjer se v popoldanskih urah posluša zanimiva predavanja tipa “for professionals”, katera so zgoščena v mesec večernih seans, temu takoj sledi tudi izpit oziroma certificiranje.

Študenti tako po zaključenem “obveznem” študiju postanejo neke vrste ekskluzivni člani univerze in jo ob priliki, oziroma po potrebi, koristijo za pridobivanje novih znanj, ko se taka potreba pojavi v njihovem poklicnem življenju. Tako se lahko, kot se trenutno aktualno reče, “vseživljenjsko izobražujejo”, certifikate (oziroma ocene posamezno izbranih izpitov) pa pridno zlagajo na kup. Vsaka šola, jasno, nekaj stane, tako se pač plačuje izobraževanje na komad, course, predmet ali kakorkoli želite. In kot slišim, originalno sestavljene kurikulume ter množico pildkov, ki potrjujejo pridobljena znanja, delodajalci baje precej spoštujejo. Še bolj pa se spoštuje dejstvo, da je nekdo dovolj odgovoren, da ne dela 12 ur dnevno, temveč se drži dogovora, naredi svoje v dogovorjenem času in preostanek časa investira v izobraževanje.

Lepa hiša

Kako krasno bi bilo, če bi bilo tudi pri nas kaj takega mogoče, ne pa da je potrebno slediti programu, ki ga pripravljajo stari prdci, katerih glavna briga je, da ne delajo temveč učijo znanja željnih študentov nepotrebnih in zastarelih znanj, katera so morali sami nekoč osvojiti ker…

No ja, jaz sem še slabši, saj veste: “Kdor ne zna delati uči, kdor ne zna učiti pa kritizira.”

Imam slab dan, zjutraj sem se peljal v službo in ugotovil, da sem letos veliko delal in se premalo učil. Cepec.

“Kadilcem priporočamo uporabo interneta”

Pljučna obolenja

No ja, verjetno bolj pomaga, če sploh ne kadite. Ob žalostni vesti, da imate težave z dihali, vas morda pogreje prijetna novica, da lahko formalnosti naročanja uredite kar preko spleta.

Pogumna rešitev, obljubim, da se prijavim online, če bo sila (čeprav se raje ne bi).

Jan, nisi imel ti nekih dobrih predlogov za znižanje čakalnih vrst in nepotrebnih stroškov v našem zdravstvu?

ps: Draga Klinika, moj IE me je opozoril, da vam ne gre zaupati (oziroma certifikatu, ki je/ni nameščen). Priporočam investicijo v nujno potrebnih 400 EUR.

Zakaj nama iPhone ni všeč?

iPhone, ki ga na domači spletni sceni vsepovprek opevajo, je zanič ker:

Samo: “Ima gnilo baterijo!”

Jan: “Se ga ne da normalno uporabljati med vožnjo.”

Vse drugo špila, štima, je lepo in čedno in zabavno in tako dalje… Ampak, reč je treba vsak večer hranit, oziroma pustiti vse zabavne in lepe funkcije pri miru, da baterija zdrži ves dan. Kar pa je precej zoprno.

Drugi problem, ki pa gre meni še bolj na živce, pa je ta, da ne morem v miru tipkati po telefonu. Še več, moram vanj gledati in zato uporabiti (po prezentaciji sodeč) kar obe roki. Dvomim, da se bo dalo nanj tipkat enoročno in to z velikimi palci, kot so moji.

Oba problema se da rešit:

Baterije se bodo tako ali tako rešile z dodatnimi cegli, ki se bodo na telefon priklopili tako kot zunanji iPod power packi, za display pa bi prišlo v poštev nekaj takega:

Alpine Touchscreeh

Več o tehnologiji najdete: TULE.
Je pa res, da bi ob uporabi take tehnologije postal Samov problem še večji.

Dokler ga ne dobiva v roke, prisegava vsak na svoj telefon. Jaz na Nokio, Samo pa na svoj damski BenQ.

Železnica

Predno se lotim novejših tehnoloških idej, velja pogledati, kakšno je stanje pri osnovnih, infrastrukturnih dejavnostih.

Železnica

Celovita prenova/modernizacija železniškega prometa v Berlinu je stala dobrih 10 mrd €, izvedba pa poteka 7 let. Sprašujem se, ali je možno, da mesto Ljubljana (ki ima zelo podoben projekt zakopan v predalu oddelka za urbanizem), zbere pogum za cca. 4 mrd € vreden projekt, ki bi med drugim:

  • razbremenil mesto cestnega prometa (predvsem dnevne migracije na delo),
  • izboljšal kvaliteto življenja prebivalcem Ljubljane (ne samo tistim ob progi) in drugim (mestne “udobnosti” bi bile bližje vsem),
  • povečal kapaciteto železniškega prometa, hkrati pa preusmeril tovorni promet na obvozno železniško progo in
  • posledično zavel svež razvojni potencial v mestu.

Glavni poudarki projekta so železniška obvoznica (tovorni promet) iz Brezovice mimo Dravelj in Tomačevega proti Zalogu, preselitev glavne (severne in zahodne) vpadnice v tunel pod Rožnikom (in parkom Tivoli), nova potniška železniška postaja, ter preselitev tovorniškega centra v Zalog, sama izvedba pa naj bi trajala 15 let (sicer ne razumem, kako lahko Nemci naredijo večji projekt hitreje, ampak pustimo to za drugič).

Prednosti berlinskega projekta (pdf, 1,2 MB) je veliko, za občutek primerjamo samo čas potovanj. Zanimivo je, kako je lahko pot od Ljubljane do Kopra po cesti dvakrat hitrejša kot z vlakom (vlak 2:20, z avtom vsaj polovico manj), medtem ko je pot med Berlinom in Leipzigom z vlakom krajša - vlak 1:10 (glej pdf), avto 2:11).

Vlaki so poleg tega tudi okolju prijaznejši, kar seveda ni zanemarljivo, če želimo kdaj doseči cilje kyotskega protokola. Seveda je alternativa tudi, da vsako leto namenimo dobre 0,5 mrd € za avtoceste in se začnemo vozit z avtomobili na električni pogon.

Gledano od daleč bi rekel, da Ljubljana nima perspektive, če se takšnega projekta ne loti v tem desetletju. Križišče 5. in 10. evropskega prometnega koridorja bo od predvidenem povečanju transporta “preveč” za obstoječe stanje. Kakorkoli že kaže, tudi Hrvati bodo enkrat v EU, pa še kdo in samo nova potniška postaja takrat (verjetno pa že prej) ne bo dovolj.

Če me kdo torej vpraša, sem za, gremo gradit! (4 mrd €, phe!)

Ps: čisto za konec, ni ga čez pravico avtorja, da zavrne slabo izvedeno delo.