Ampak nekako se mi zdi, da se mora najprej zamenjat generacija direktorjev. Rabimo take, ki razumejo, da ljudje, kdo bi si mislil, znajo delat tudi ko ne sedijo v svojem cubiclu.

In ta problem je precej širokosežen. Zaradi vsesplošnega nezaupanja virtualnemu in fizično neprisotnemu životari videkonferenciranje, pa še marsikaj drugega. Na primer celoten koncept in storitve raznoraznega outsourcinga.

@newt
takoj, ko bodo procesi in sistemi v polni uporabi

:(

“Za začetek, spletne konference niso IM chati (Windows Live Messenger, Google Talk, Yahoo Messenger, AIM) ali IP klici z videom (Skype, SiOL komunikator).”

In Skype je tudi pri videokonfanju potencialno big player. Obstaja namreč pluginčič za skype po imenu Festoon, ki omogoča, ja, pravo videokonferenco - tj. več userjev naenkrat (tudi do 10) ki imajo lahko skupno videokonferenco, kot je to do zdaj omogočal pri Macintoshih iChat. Pa ne samo videokonfo, user lahko zašera oz. prikaže ostalim udeležencem katerokoli aplikacijo, ki jo ima odprto na desktopu (no, pa tudi cel desktop) - browser, powerpoint, video, whatever. Koristno za prezentacije, če sploh pride na ta način do kakšne. Malo bolj težavno je v končni fazi zagotoviti, da se bo zadeva uporabljala. Ali na drugi strani ni kamere, ali ni interesa, ali pa so enostavno levi.

“Med fiksnimi stroški je kandidat za izboljšavo strošek poslovnih prostorov, med variabilnimi pa potni stroški.”

Tole glede dela na daljavo je sicer zanimivo, in tudi ubistvu simpl implementirat. Ampak da ne bo ostalo le pri besedah, let’s start practicing what we preach, now shall we…